Prebrano #4

• Neil Gaiman, AMERIŠKI BOGOVI (American Gods, 2001 - prva izdaja, 2011 - razširjena izdaja)

bukla.si

Shadow v zaporu prestaja zadnje dni svoje triletne kazni, ko ga predčasno izpustijo zaradi nenadne smrti njegove žene. Na poti domov sreča skrivnostnega Wednesdaya, ki mu zelo vztrajno ponuja službo in po nekaj obotavljanja jo Shadow sprejme ter postane Wednesdayeva “deklica za vse”. Po ženinem pogrebu se Shadow skupaj z novim delodajalem odpravi na pot po ZDA, na kateri spoznava nove kraje, nove nenavadne ljudi, in počasi odkriva kdo so njegovi novi znanci in Wednesday v resnici.

Zelo sta mi všeč Gaimanovo pisanje in zgodba in med branjem sem večkrat pomislila, kako se je kakšne stvari dobro domislil in jo izpeljal. Všeč so mi tudi osebe, manjka pa mi samo nekaj (kar sem opazila že pri drugih dveh Gaimanovih knjigah, ki sem ju prebrala – Nikolikje in Zvezdni prah) – nekako se ne morem popolnoma “povezat” z njegovimi glavnimi osebami, v tem primeru s Shadowom. Kljub temu, da vse čudno kar se mu dogaja sprejema nenavadno stoično, mi je kot karakter všeč, ampak imam občutek da Gaiman ustvari neko distanco, zaradi katere me nič, kar se mu zgodi, ne gane pretirano.
Knjiga je drugače super in jo priporočam, vendarle pa mogoče ni ravno za vse. Pa mislim, da je, če se je lotite, dobro imeti vsaj malo splošnega znanja o mitologiji.

• J. R. R. Tolkien - HOBIT (The Hobbit, 1937)

bibliophiliaplease.com

Zgodba o hobitu Bilbu, ki se skupaj s skupino trinajstih škratov in čarovnikom Gandalfom odpravi na popotovanje do nekdanjega škratjega domovanja – gore, kjer kupe zlata, ki si ga želijo škratje nazaj, čuva nevaren zmaj Smaug, je verjetno poznana vsem. Če že ne v knjižni verziji pa vsaj v filmski. Filmske adaptacije Tolkienovih del (trilogija Gospodar prstanov in oba dela Hobita) so mi zelo všeč, nikoli pa se nisem lotila branja njegovih knjig, čeprav sem jih vedno imela na listi za prebrat.

Ker sem si najprej ogledala oba filma, sem bila ob branju kar malo presenečena nad razlikami med filmom in knjigo. Vsekakor je zgodba v knjigi nekoliko bolj preprosta in manj napeta, pa vseeno prav fajn. Tolkien je Hobita napisal kot knjigo za otroke, kar je med branjem sicer očitno, ampak me ni motilo. Mi je pa malo žal, da nisem knjige prebrala že v osnovnošolskih letih, mislim, da bi precej uživala. Način pisanja mi je všeč, zgodba pa je luštna in hitro pritegne. Brez težav sem prebrala tudi vse pesmi v knjigi, čeprav pesmi nasploh nerada berem in jih v knjigah ponavadi kar preskočim.              
Kar se oseb tiče pa mi, kakor pri Ameriških bogovih, tudi tu nekaj malega manjka. Razen mogoče Bilba, nihče drug ni ravno kompleksno predstavljen, tako, da se me večkrat kakšna stvar, ki se komu od njih zgodi, ne “dotakne” tako, kot si mislim, da bi se me morala. Kar se tega tiče, moram reči, da mi je film boljši.